S to uredniško potezo je bil problem izbrisanih, izbrisa in njegove poprave interpretiran kot finančni problem zastrašujočih razsežnosti. Snov za dramatizacijo so dali podatki, ki jih je navedla Kerčmarjeva, formo dramatizacije pa je s taktiko kopičenja ene in iste teme in ponavljanja istega vprašanja izpeljal voditelj Slak. Politični kontekst dramatizacije odškodninskega vprašanja so prispevali desni politiki (opozicijski, pa tudi predstavnika Desus in SLS) z obtoževanjem vlade oz. LDS in ZLSD, da sta zaradi lastnega koristoljubja trmasto vztrajali pri slabem tehničnem zakonu, ki da odpira vrata špekulantskim izbrisanim, ki bi se radi prekomerno in neupravičeno okoristili na račun večine poštenih državljanov. Šele zatem je Kerčmarjeva predstavila, kakšne življenjske zgodbe, težave in stroški so v praksi povezane z izbrisom. Ena od izbrisanih prebivalk ji je kazala visoke račune za samoplačniško zdravljenje, pomoč odvetnikov pri urejanju statusa ipd. Sledila je pravna razlaga pomena tehničnega in sistemskega zakona ter število izbrisanih. Novinarka je poudarila nezakonitost izbrisa in povzela vsebino nedavne odločbe US o nepotrebnosti tehničnega zakona in referenduma, ki ni zavezujoč. A voditelj oddaje je nadaljeval z zasliševanjem vseh gostov po vrsti na temo odškodnin: ali bo mogoče iztožiti tako visoke odškodnine, kot so bile predstavljene, ali jih je mogoče omejiti, na kakšen znesek jih je smiselno omejiti itd. Posledica je bila ta, da so desni politiki kljub pojasnilom vladnih predstavnikov vse bolj prevzemali pobudo, širili obtožbe na račun vlade oz. levosredinskih strank in vnašali retorične primerjave bodisi z drugimi skupinami oškodovancev v Sloveniji (Janša) bodisi z Bangladešem, Zimbabvejem in »banana republikami« (Zmago Jelinčič Plemeniti). Stopnjevali so se tudi napadi na same izbrisane: po Jelinčičevi sodbi gre za »gospode, ki so tolkli po nas, zdaj pa bodo še nagrajeni«, in to naj bi bilo krivično predvsem do »poštenih slovenskih državljanov«, ki so si v nasprotju z izbrisanimi »uredili papirje in ki plačujejo davke«. Janša pa je omenil izbrisane kot tiste, ki so takoj po osamosvojitvi začeli »rušiti državo«. Pravnika dr. Jerovšek in dr. Ude sta poskušala preusmeriti diskusijo k pravnim izhodiščem. Jerovšek je zagovarjal stališče, da so imeli izbrisani na podlagi 13. člena ustavnega zakona o samostojnosti in neodvisnosti RS dolžnost, da uredijo status tujca ali status državljana. Zaradi tega izbrisa ni bilo, US pa da je s svojimi odločbami napadlo ustavni red. Kljub izzivalni pravni tezi, s katero je poskušal na ustrezni strokovni ravni polemizirati naslednji govorec, dr. Ude, je voditelj Slak ob predaji besede poudaril, da hoče najprej razčistiti vprašanje odškodnin. Ko je Ude začel razvijati nasprotno pravno argumentacijo, da 13. člen osamosvojitvenega zakona ni uredil položaja izbrisanih, da je tu zavezujoča odločba US, ki ima pristojnost izdajanja interpretacij ustave in da gre ne glede na različna politična stališča za spoštovanje delitve oblasti, mu je v besedo nenehno posegal Jelinčič. Udetu je med drugim naročil, naj si prebere ustavo, takoj zatem, ko mu je napadeni odvrnil, da jo je vendar pisal, pa mu je zabrusil, da jo potemtakem napisal slabo. Slak je Jelinčiča ustavil šele po več podobnih ekscesih, a z besedami, ki so razveljavile namen Udetovega nastopa: »Gospod Ude ima besedo glede odškodnin.« Na Udetovo repliko, da je novinarka za prispevek izbrala zahtevke za odškodnino v popolnoma neutemeljeni višini, pa je odvrnil: »Takšni so.« Tudi naslednjega govorca, dr. Janeza Podobnika, ki je izpostavil problem, da se stranke dogovarjajo o kočljivi vsebini preveč na očeh javnosti, kar stopnjuje politizacijo, je Slak prekinil, rekoč: »Pogovarjamo se o omejitvi odškodnin.« Potem ko je dr. Slavko Gaber pojasnil, da je treba najprej ugotoviti, s kakšnimi primeri in kakšno škodo imamo opravka, in ko je poudaril, da neizplačanih pokojnin in zdravstvenega varstva ne bo mogoče ignorirati, je voditelj tudi naslednjega gosta, dr. Andreja Bajuka, nagovoril z besedami: »Ste za omejitev odškodnin?« Enako vsiljevanje teme je ponovil pri Miranu Potrču, ko je ta poudaril, da enostavni odgovori niso mogoči in da je na prvem mestu ustavno korektna poprava izbrisa. Slak: »Da ali ne omejitev na dva milijona?« Sledilo je pregovarjanje med Janšo in Potrčem, ki sta se strinjala, da se je treba zadeve lotiti pri pravnem korenu, v vsem ostalem pa ne. Janša je atmosfero izkoristil za obtožbe vlade oz. levosredinskih strank, da nista bili pripravljeni na dialog in popravke tehničnega zakona. Začelo se je pristavljanje lastnega piskra na račun izbrisanih kot škodljivega, odvečnega ali sorazmerno nepomembnega problema. Predstavnik SMS Dominik Černjak je izpostavil bivalne kapacitete za študente in razvojno prihodnost Slovenije (tudi Černjaka je Slak vmes prekinil: »Omejitev da ali ne?«), Anton Rous iz Desusa pa raven plač in pokojnin. Izbrisani so začeli postajati finančni grešni kozel za težave drugih socialnih skupin. Hkrati so posamezni gostje poudarjali, da je vendarle treba najti rešitev in končati temo o izbrisanih. Po uspešno vzpostavljeni klimi prepirov in strahu pred finančnimi posledicami poprave krivic je Uroš Slak na grotesken način zavrnil večkratna opozorila gostov, da ravno takšna polarizacija pred televizijskimi kamerami otežuje razumen dogovor: »Tukaj smo zato, da najdemo rešitev. Politika je ni mogla najti deset mesecev.« S tem se je voditelj znašel v perverznem položaju: navzočim politikom je očital konfliktnost in nesposobnost za oblikovanje dogovora, hkrati pa je s formo oddaje spodbujal polarizacijo.