Zgodba, razumljiva tako igralcu kot gledalcu, je po njegovem mnenju temelj dobre predstave. »Če ni jasno, kaj se dogaja, nas delo ne more ne pretresti ne nasmejati, to pa je v gledališču bistveno,« je prepričan ustvarjalec, ki se je zlasti v začetku kariere precej ukvarjal s tabujskimi temami, kot sta homoseksualnost in aids. »Dostikrat so se me kar nekako prijela besedila, ki jih drugi niso hoteli. Iz enega je nastal Rožnati trikotnik, igra, ki smo jo delali leta 1984, ko se o homoseksualnosti sploh ni govorilo. Ta predstava je sicer doživela več kot sto ponovitev, kar je bilo za tisto obdobje izjemno veliko, in dobila nagrado na Borštnikovem srečanju, a šele z drugo zasedbo - vaditi smo začeli s skupino priznanih igralcev, ki pa so se vmes premislili zaradi kočljive vsebine.«