Leejeva poteza je namreč povezala v eno tri najbolj kočljive točke v današnji kitajski politični zavesti. Prva je ta, da je Lee osebno za Peking simbol tajvanskega zasuka k uradni odcepitvi (čeprav je bil v letih 1988–2000 kuomintanški predsednik, a z močno željo po uveljavitvi tajvanske identitete). Druga je ta, da njegovi pozivi h krepitvi odnosov med 23-milijonskim otokom in Japonsko preveč očitno kažejo na to, da je bistvo tajvanskih problemov prej v kitajsko-japonskih kakor v kitajsko-ameriških odnosih. Tretja pa vprašanje, zakaj prav Jasukuni, ki je v zadnjih nekaj letih postal metaforična ovira za vzpostavitev normalnih odnosov med Pekingom in Tokiom.