Schindlerjev seznam je z leti pridobil status referenčnega filma o šoahu, čeprav se vsem njegovim kočljivim točkam spretno izogiba; ko denimo Schindlerjeve judinje po pomoti pošljejo v plinske celice Auschwitza, iz tušev prvikrat zares priteče voda. Kopalnice se izkažejo za prave, film pa se izogne prizoru zaplinjanja. Seveda je nemogoče prikazati smrt šestih milijonov judov, zato se zdi na mestu že skoraj antološki prizor v getu: podoba begajoče deklice v rdečem plašču, ki jo pozneje vidimo mrtvo na vozu. Malo bolj problematičen je lik esesovca Amona Goetha, ki je v Seznamu prikazan kot maničen sadist, kar se ne ujema z dejstvom, da so bili nacistični zločinci najpogosteje navadni ljudje in zgledni družinski očetje. Goeth kot psihopat nas zato odmakne od tiste realnosti, s katero bi se morali soočiti. Spielberg se je zavedal občutljivosti teme, »provokacije« je zamenjal s plemenitostjo in ustvaril v srce segajoč film, nad katerim so bili navdušeni tako ameriška filmska akademija kot intelektualni krogi. Žegen je dal celo tišini zavezani Wiesel, ki je prav tako vzhičen nad deveturnim dokumentarnim filmom Shoah francoskega cinesta Clauda Lanzmanna. Upravičeno.