Tretji vidik neobičajne slovenske zunanje politike je povezan z vplivom notranje politike na zunanjo in narobe. V strokovni literaturi je ta tematika pogosto obravnavana. Putnamova teorija dveh ravni v diplomaciji tako predpostavlja, da je za moderno in uspešno zunanjo politiko koristno, da opravi dva pogajalska procesa. Najprej doma, potem pa v tujini. Teorija namreč pravi, da se bo država uspešno in kredibilno pogajala v tujini le, če za svoja stališča dobi podporo domačih akterjev. Mandat predstavnikov države v pogajanjih z drugimi državami je tako torej omejen, saj pogajalci načeloma ne smejo delovati proti »sporazumu«, doseženemu doma. Glede na izhodišče Putnamove teorije MZZ in njen minister v primeru Patria že v osnovi nista delovala optimalno, saj se v svojem ravnanju pri kočljivi temi nista kaj prida ozirala na to, kaj si o vsem skupaj mislijo domači akterji, ampak sta kratko malo vzela stvari v svoje roke.