V okrožju Wenchuan je, denimo, v potresu umrlo več kot 15.000 ljudi, doslej so jih identificirali komaj nekaj tisoč. Za večino žrtev se ne ve, ne kdo so ne od kod so, pa tudi njihova starost ni znana, saj so bili med potresom tam kot gradbeni delavci, čebelarji ali sezonski nabiralci zdravilnih rastlin, ki delajo za izdelovalce tradicionalnih zdravil. Čeprav je kitajska javnost tokrat smela bistveno bolj neposredno kot včasih sodelovati pri reševanju in oskrbovanju preživelih, je »vroča« telefonska linija ali osrednja spletna stran za izmenjavo informacij o prizadetih še vedno sila kočljiva stvar, ki sta se ji izognili tako lokalna kakor centralna oblast v Pekingu. Nekatera podjetja so uporabile internet, da bi ugotovila, kje so bili njihovi zaposleni med potresom, kdo je v katerem taborišču za nujno oskrbo, kdo je umrl in kdo je ranjen. Še vedno pa ni enotnega seznama žrtev – in ga verjetno tudi nikoli ne bo, trdijo predstavniki ministrstva za splošne zadeve, pristojni za krizna stanja.