Takoj, ko so končali s požiranjem slin, smo šli v prostor pred umivalnico, ki je sedaj v tem novem letnem času zamenjal letno učilnico, naš letni rov. Kot vedno, smo posedli kar na tla. Kapetan pa nam je kot najbolj nedolžna ovčka rekel, če ima kateri od nas mladih vojakov kaj povedati, naj pove, če se tudi pri nas slučajno, kar je nekajkrat posebej poudaril, dogajajo kakšne nepravilnosti. Seveda ni nihče rekel ne bu ne mu. Pa vendar tudi nobeden ni rekel, da se ne dogajajo. Tako se je kapetan sam znašel v neprijetni in kočljivi situaciji, v nekakšnem patu. Zanj je bilo še posebej neugodno, da so bili, kot vedno, kadar je bil sploh kakšen pogovor glede nas mladih vojakov, ki pa bi jih lahko preštel na prste ene roke, zraven tudi naši trenerji in danes še v posebej polni postavi. Poleg tega je verjetno vsak, tako kot jaz, še vedno slišal besede teh martovcev, če kaj povemo, da nam tako ne bo verjel, da bo verjel njim, češ, da so šest mesecev dlje skupaj in podobne, za nas neugodne stvari. Ko si vse skupaj pretehtal, je bilo logično, da bo vsak, ki je pameten, raje tiho in bo pač že nekako zdržal vse to, tja do pomladi.