Bill Clinton se je ujel v past lastnega spolzkega značaja, ki ga je doslej vedno znal uporabiti v svoj prid. Že januarja leta 1992, ko je bil še predsedniški kandidat, se je izmikal neposrednim odgovorom - in kot se je kasneje izkazalo, celo lagal - o svojem dolgoletnem razmerju z Gennifer Flowers. Ob pomoči žene Hillary se je vesoljni Ameriki zlagal v obraz in napadel nekdanjo ljubico, češ da je njeno razkritje njunega domnevnega razmerja politično nastavljena manipulacija. Javnost mu je verjela. Potem so prišla na vrsto vprašanja o njegovem izogibanju služenju vojske v Vietnamu, afere Whitewater, Filegate, Travelgate, civilna tožba Paule Jones itd. V večini teh primerov se je zatekel k istemu obrazcu ravnanja, ki ga je mogoče najbolje ponazoriti z znanim odgovorom na vprašanje, ali je kdaj kadil marihuano: »Sem, toda nisem inhaliral.« Je to postal nekakšen simbolni odgovor za Clintonovo ravnanje v kočljivih okoliščinah? Z izjemnimi retoričnimi sposobnostmi mu je doslej vselej uspelo pridobiti javnost na svojo stran. Toda tokrat se mu je dosedanja taktika izjalovila. Zaradi januarskega zanikanja razmerja z nekdanjo praktikantko je bilo ponedeljkovo priznanje zanj toliko bolj boleče in sramotno.