seminarja je njegova največja zasluga nedvomno ta, da je poskušal »historizirati metazgodovino«. Izognimo se nesporazumom: historizirati metazgodovino ne pomeni, da jo razkrojimo in relativiramo, ampak da dojamemo različne načine, na katere se nespremenljivo (ki ostaja takšno) prepleta s spremenljivim. Čeprav se religija ukvarja s tem, kar ostaja vedno istovetno samemu sebi, je v času vendarle artikulirana; torej ima svoj zgodovinski potek. Na isti način se po našem mnenju to, kar je zunaj proizvodnih odnosov, saj spada k biološki konstituciji človeške vrste, v spremenljivih oblikah kaže znotraj tega ali onega proizvodnega odnosa. Gre za to – ponavljam –, da obdržimo nespremenljivost stalnice, hkrati pa ujamemo skrajno raznolikost njenih empiričnih izrazov. To torej pomeni »historizirati metazgodovino« za de Martina in za nas; naj gre za religijo ali pa za »človeško naravo«. 3. religija in PredkaPitalistične družbe Materialist se običajno raje drži daleč stran od metazgodovine. Toda tako se že vnaprej odpove svoji najambicioznejši in najkočljivejši nalogi: doumeti materialni vidik same metazgodovine, spreminjajoče se oblike, v katerih se metazgodovina praktično uresničuje v času, zgodovinsko usodo, ki ji pripada. V predkapitalističnih, ruralnih ali vsaj še neindustrializiranih družbah se religiozna metazgodovina in profana zgodovina gibljeta na različnih, ločenih, vzporednih ravneh. »Svetnemu času«, ki je linearen in progresiven, stoji naproti »sveti čas«, ki je cikličen in ponavljajoč se. Nespremenljivi elementi človeške eksistence so nakopičeni v svetem času, torej razpolagajo z lastno, avtonomno sfero. S kapitalizmom pa se ta ostra delitev sklene: za metazgodovino ni več poskrbljeno na nekem ločenem področju, ampak se leta zelo pogosto meša z družbeno in ekonomsko prakso. Oglejmo si najprej prvo konfiguracijo. Opozarjam vas, da se bom pri tem močno in tudi nekoliko svobodno oprl na de Martinova razmišljanja. Sveti čas je izvzet iz kronološkega poteka, ker je čas izvora: izvora sveta, življenja, same zgodovine. Kar nastajanje utemeljuje, 139