Bosio pogreša tesnejše stike tudi s konkurenčnimi podjetji . Tekmecem poskuša dopovedati, da ima v Sloveniji določene prednosti pred njimi in da lahko skupaj prevzamejo posle, ki samo za tujce niso zanimivi. Svoje glavne prednosti vidi v bližini kupcev, krajših dobavnih rokih, hitrejšem servisu in nižjih cenah ob enaki ali večji kakovosti izdelkov. Nekaj skupnih projektov so že izpeljali, vedno pa pri prepričevanju ni uspešen. Opaža, da velika podjetja na začetku gledajo male proizvajalce zviška, sodelovanje se jim ne zdi potrebno. Šele ko jim odnese nekaj poslov in ko ga več let zaporedoma videvajo na največjih specializiranih sejmih, začnejo odnos spreminjati. V poslu daje Bosio prednost komunikaciji pred vojno. Po znamenju je tehtnica in ta znak ga dobro opisuje. V kočljivih trenutkih išče mehke rešitve, ne odloča se hitro, kritično zadevo želi prespati. Zase meni, da bi bil lahko kot podjetnik energičnejši. Vseeno pa pravi, da je za zaposlene verjetno strog direktor. Stvari hoče imeti pod nadzorom, povsod je zraven, od proizvodnje do prodaje. »Naše izdelke lahko prodaja samo tisti, ki je po strokovni plati enakovreden sogovornik kupcu,« je njegovo prodajno pravilo. In dobrih kadrov ne pobira na cesti. »Vpis na tehnične fakultete že leta upada. Dobre sodelavce lahko dobiš samo tako, da jih ukradeš drugemu podjetju. To pa pomeni, da si drugemu naredil škodo, sebi pa povzročil stroške, ker moraš delavca plačati boljše, kot ga je drugi delodajalec. Z vstopom v EU bo še težje, ker se bodo najboljši kadri vsak dan vozili čez mejo.«