Čeprav je veliko obetalo že njegovo umetniško ime in poreklo G.Lass je namreč iz vzhodnonemškega Rostocka je prvi del četrtkove defonije v klubu Gromki na Metelkovi prešel brez večjih pretresov in takole ob robu spomnil na drugo, z možganskim trustom defonije zvezano podjetje, na Kino-uho, katerega umetniški vtis vendarle zaokroža migetanje slik na kinotečnem platnu. Ker je bilo namesto vizualij, ki se borijo z zvokom za naklonjenost obiskovalstva, na odru videti le Glassa, kako se spokorniško kleče in z napetimi obraznimi mišicami ukvarja s stikali svoje elektronske mašinerije, je veliko tišjih, »konkretno« šumečih delov njegove sempleristike zdrknilo po registru do vloge povezovalne medigre predstavitve predvozača, ki se je na srečo omejil na od predvozača pričakovano minutažo. Veliko močnejše signale od Glassove lo-fi baterije je oddal kalifornijski dvojec Noisegate, ki se je zelo umestno odtegnil malo povednim ali celo kočljivim prizorom vijačenja po feršterkariji in sevanju zvočnikov prepuščeno poslušalstvo zavil v le z ognjem iz metelkovske peči, svečo za šankom in LED indikatorji presvetljeno temo. Ravno pravšnjo za popolno potopitev v s čutom za napetost tempirani spored, ki je nihal med komaj slišnim zvenenjem sfer in mogočnim valjenjem čez odmevnik speljanih elektronskih gmot, tja do izbruhov razantnega hrupa, ki je moral uničiti vse gripozne klice in spotoma demagnetizirati izpostavljene mu glave. Čeravno sodita Noisegate med elektrotehnične kunstlerje, bi lahko njuno muziko zaradi pretežno zlega vzdušja primerjali s solo izleti iz darkerskih in metalskih vrst in jo, z manj nasilno zasedbo zvočnikov ali v večjem prostoru, zaužili več od tokrat predvidenega odmerka. Ne nazadnje pa se tovrstna, brez basovske »noge« ukrojena elektronika kaže kot ena ustreznejših ozvočevalk kluba Gromki, ki je zaradi hrupa česta tarča policijskih enot in nje brum pač ne more biti povod za špecanje slavne tenkosluhe sosede. Aa? Ne razločimo.