Finci so se potrudili, da v poplavi modernih in kvazi modernih postavitev pripravijo tokrat bolj ali manj klasično, kar je dandanes že prava redkost in nemara celo osvežitev. Nemški režiser Michael Hampe je skupaj z nič manj uveljavljeno domačo scenografinjo in kostumografinjo Anneli Qveflander ustvaril premišljeno, tekočo in dovolj pisano uprizoritev, ki je imela močne lirične poudarke, obenem pa se je v številnih zborovskih prizorih spektakularno razživela. Zapletena zgodba o dveh zaljubljencih, ki se z njima od vsega začetka usoda kruto poigrava in nikakor ne moreta zaživeti srečnega skupnega življenja, čeprav sta oba dobra in poštena, je bila najmogočnejša v samostanskih scenah, najrevnejša pa v kočljivih prizorih vojskovanja, ki jih je režiser v glavnem "skril" za oder. Zato pa sta dobro zaživeli obe sliki, v katerih nastopa živahna ciganka, ki odkrito poziva ljudstvo na boj.