Zaradi rastoče prisotnosti Američanov in Evropejcev v japonskih lukah je med domačini raslo nezadovoljstvo s politiko šoguna, ki je podpisal pogodbe s tujci. Plemstvo in samuraji so se enodušno upirali, da bi dovolili tujcem vstop v deželo, proti je bil tudi cesarski dvor. Vsi tisti, ki so menili, da je s tem okrnjena državna neodvisnost, so se obračali na cesarja v upanju, da ne bo potrdil tako ponižujočih pogodb. Zato se je šogun znašel v kočljivem položaju. Ob nezadovoljstvu s politiko šoguna se je okrepilo tudi nerazpoloženje proti tujcem. Po vsej Japonski so odmevali pozivi »spoštujmo prestol in izženimo tujce«. Cesarja so prepričali, da se bodo tujci umaknili že čez nekaj let, in naposled je privolil na pogodbe. Med letoma 1857 in 1863 je bilo javno mnenje hudo razburjeno. Vrstili so se napadi na tujce. Šogun je privolil v datum, ko naj bi izgnali »tuje barbare« (24. junij 1863), in se znašel v primežu. Na eni strani se je trudil pomiriti tiste, ki so resno jemali za izgon tujcev določeni datum in začeli napadati tuje ladje, na drugi pa tuje predstavnike. To je okrepilo nasprotnike šogunata, kar je končno privedlo do odstopa zadnjega šoguna Jošinoba (1868) in obnovitve cesarske oblasti. Hkrati so prevladala stališča tistih japonskih intelektualcev, ki so spoznali, da se Japonska z zapiranjem ne bo uspela upreti tujemu gospostvu.