do 14 podvrst. Najštevilčneje sta zastopana dybowski (C. n. hortulorum) in telesno šibkejši japonski sika jelen (C. n. nippon). Dybowski sika dosega telesno težo do 130 kg, japonski pa od 40 do 75 kg. Rogovje, ki je hitre rasti, jelenu odpade aprila, septembra pa je zopet že povsem odraščeno in oblikovano. Je manjše, lažje, pri japonskem jelenu tehta od 1 do 1,5 kg. Rogovje dybowski sika jelena pa dosega težo od 3 do 5 kg. Jelen je navadno osmerak. Veja rogovja s štirimi odrastki se le redko konča s krono. Vrhunec ruka je v drugi polovici oktobra. Košuta povrže po sedem in pol meseca trajajoči brejosti, ki traja od konca maja do sredine junija, navadno le eno tele. Vzpenjala sva se proti vetru, on spredaj, jaz pa lenobno in že nekoliko utrujen za njim. Sodeč, kako se je gibal in oprezal, je bil izkušen in dober lovec. Spominjal me je na čuka. Glavo je lahko obračal nazaj, ne da bi spremenil lego telesa. Tudi pogled izza okroglih, s kovinskim okvirjem obrobljenih očal nad kljukastim nosom, je imel skovikast. Domišljal sem si, da hodim neslišno. Lovec pa, ki se je ozrl vsakič, brž ko je hrstnila suhljad pod mojim čevljem, je jezno zmajeval z glavo in me prebadal s svojimi sovjimi očmi. Ni mi bilo mar njegove nejevolje ter nasršene odljudne čemernosti. Bil sem sproščen, osvobojen vseh želja. Dogorevanje življenja v jesenskem gozdu je očem vedno vnovična naslada. Molk in mir. Le šelest uvelih listov, ki padajo, ko jih usuje veter, med vejami kot roj umirajočih rumeno rdečih metuljev. Čeprav soočen z neizbežno minljivostjo vsega, kar živi, sem srečen. Vsak lov spremlja negotovost, napetost, pričakovanje. Pogosto tudi razočaranje. Nekajkrat sva slišala samo še skoke ali pa med debli zagledala le senco bežeče divjadi. Izdajalski veter se je neprestano obračal. Udobno zleknjena počivava na opoldanskem soncu. Že dremavih misli zamahnem z roko, da se ubranim pikajoče mušičje nadloge. Takrat je pobesnel: ˝Sika ni krava, z vašim mahanjem prepodite vse˝, je razjarjeno srepel vame, dal duška svoji jezi in me napadalno dregnil pod rebra. Ko se mi je gredoč proti domu možak skesano opravičeval zaradi svoje vzkipljive nravi, ki je ni zmogel obrzdati, sem izvedel, da je imel zaradi te osebnostne lastnosti tudi že prej kdaj težave. Res, jezljiv in turoben tič! Bilo pa mu je iskreno žal, zato sem dogodek zamolčal pred drugimi. Zjutraj je bilo nebo zavešeno s temnimi oblaki, rahlo je rosilo. Šele pozno popoldne je spet posijalo sonce. Zrak je bil čist, nasičen z vonjem po