Bolj ko smo se približevali mraku, več rajajočih se je zbiralo pod velikim odrom in bolj zamegljeno je postajalo dogajanje. Neki tip se je zavil v jugoslovansko zastavo in si kljukast nos prebarval na roza, nato je hotel v peterokrako zvezdo zaviti še čim več naključnih tovarišev. Vzdolž šotora, ki je skrbel za želodčni mir, so vseskozi potekale prave male ekshibicije z lovljenjem frizbija težave so imeli udeleženci le s tem, da so se vedno znova namenili ujeti prav vse štiri rumene ploščke, ki so jih skozi na tri četrt zaprte očke naenkrat videli. Vse se je premikalo, vse je gruvalo, vse je krožilo, stalnica je bil samo ob šanku parkiran sivolasi ata iz bližnje vasi, ki je v svoj častitljivi vamp (velikosti kombiniranih dojk Zene Fulsom) pridno pospravljal pivakla za pivaklom. Kljub precej polarnemu pišu je postalo ozračje zelo razgreto, s tem da kakega nasilja, če odštejemo preveč entuziastične plesalce, ni bilo zaznati. Kot sem videl, se ni dolgočasil prav nihče razen redarjev in gasilcev slednji so bili videti malce zdelano zlovoljni, eden mi je zaupal, da se zdaj, ko ni treba nikomur rihtati blata, počuti ne samo (tako kot ponavadi) betežnega, temveč tudi nekoliko odvečnega. Edini, ki bi se lahko zabavali bolje, kot so se, so bili tisti, ki jim na tej ali oni stopnji žura ni več uspelo zbrati za naslednje pivo, glasno pa je zehal samo mladiček kokeršpanjel, ki ga je mladiček metalec prav brezčutno pripeljal s sabo in ga potem v naročju vedno znova vlekel v sam epicenter besnega razgrajanja. Res je, da se je skupaj z nočjo kopanje v blatu kljub milijardi namerjenih maliganov omejilo samo še na ubežnike s Polja, vendar je čez dan na ta način pljučnico staknilo povsem dovoljšnje število ljudi, da lahko tudi letos govorimo o spodobni stopnji razvrata. Fuk Otočec tako puščamo za kako drugo dobo, ko bo prašičje ritje po fekalijah začasno out, in hkrati dodajamo, da si tako dobo pravzaprav sila težko predstavljamo.