Zmeraj majcen. Zmeraj majhen. V srdu sem se hotel sesesti. Hotel sem kričati. Vendar mi je v grlu jemalo sapo. Tam teče, sem pomislil. Tam teče. Tam teče velika in lepa po nogometnem igrišču. V vseh različicah. Tam teče plavolasa in modrooka. Mozoljasta in rjavolasa. Tam teče s širokimi rameni in z luninim obrazom. S kljukastim nosom in čopom. Tam teče. Sreča. In nisem je mogel zgrabiti. Moral sem pomisliti na svojo mater. Ki mi je ukazala, naj grem dol. Na nogometno igrišče. Mislila je, da mi je to v veselje. In ni vedela, da me ne pustijo igrati z njimi. Nikdar ji tega nisem povedal. Tega si nikdar nisem upal. Pripovedoval sem ji samo o golih, ki sem jih zabil. S konico. Z glavo. S strani. Od spredaj. Včasih celo z akrobatskim padcem nazaj. Ali z volejem v zgornji kot. Nisem želel, da bi moji starši vedeli, kakšen usrane da sem. Kakšen preprost usrane. To bi lahko bilo precej neprijetno. In tako sem iz dneva v dan obuval svoje športne copate, da bi šel na nogometno igrišče. Od matere sem se poslovil z mogočnimi besedami. Zagotovil sem ji, da bom zabil veliko golov. Na kratko sem ji pomahal. Potem nogometni koraki po stopnišču. Ko sem prišel na livado, so moji nogometni koraki postali koraki stranskega sodnika. In postavili so me v stranski out.