Vdova Masters, ki ni imela svojih otrok, ga je najprej vzela k sebi le začasno, pozneje pa ga je posvojila. Odtlej ga na vse načine razvaja; lahko bi celo rekli, da prav zaljubljena v malčka. Smalla je sprva vzgajala pestunja Nanny, vendar je najbolj vzljubil mene, zato sem moral poleg svojih številnih dolžnosti preglednika najti nekaj časa tudi zanj. To so bili časi, ko sem moral spet in spet prelistavati slikanice v Smallovi spalnici, da sem lahko ustregel malčkovi želji, in mu potem brati iz njih, preden je zaspal. Gospa Masters mi je tedaj večkrat zabičala, naj se raje izognem grozljivim opisom, da ne bodo fantka tlačile nočne more, in ubogal sem jo. A kako me je presenetilo, da se je malček ob ljubkih princesah, dobrotljivih škratih in nedolžnih otrocih, ki so se izgubili v gozdu, na moč dolgočasil, zato pa je pokazal prav živo zanimanje za zmaje, hudobne velikane in grbaste čarobnice z bradavico na kljukastem nosu. Izumil je celo svojo lastno oznako, nekakšno skupno ime za vse strašljive in zlobne like v pravljicah imenoval jih je »Baddie«. Prav posrečeno, če pomislim, da je imel tedaj komaj šest ali sedem let. Kmalu pa je miselno zelo naglo napredoval, kar na lepem je izgubil vsako zanimanje za pravljice in se posvetil drugim rečem. Nekaj časa se je rad mudil v kuhinji in opazoval Cookie pri pripravi jedi ali pa je zahajal v garažo in gledal, kako Driver pere razkošna vozila gospe Masters.