Ko sem zapustila svoje telo, sem se jaz, pasja dušica, prebudila na krilih, na hrbtu črnega orla, ki je kdaj pa kdaj obrnil svojo glavo in me grdo pogledal s krvavim očesom. Njegov kljukast kljun mi je dal vedeti: če ne boš pridna, tiha in mirna, te bom vrgel s sebe in padla boš v brezno. Deloval je tako grozno, da sem se ga prav ustrašila. Stisnila sem se med njegove peruti in se ga trdno držala, da ne bi uresničil svoje pretnje. Nosil me je, kaj nosil, plula sva v vesolju, mimo različnih planetov, ozvezdij, galaksij in se približala soncu, ki je izžarevalo tako močne žarke, da sva hitela stran iz njegove bližine. Skozi veliko oblakov sva drvela, temnih in svetlih, se spustila v popolno temo, v pravo razodetje in nova spoznanja o stvarstvu, ki se je odpiralo pred mano.