»Pa lepo se imejta,« je še tiho dejala gospa Koren, preden sem se povzpel v prvo nadstropje. Ko sem stopil v Špelino sobo, sem bil povsem zmeden. Sedela je na postelji in si mela oči. V trenutku je skočila pokonci in si začela popravljati štrleče lase. »Si že tu?« je zasopla in zaspano gledala okrog sebe. »Nisem slišala zvonca.« »Prišel sem pred nekaj minutami,« sem ji pojasnil. Prebledela je in se začela opravičevati zaradi svoje radovedne družine. Obljubila je, da jim jih bo pošteno napela. »Zdaj vsaj vem, zakaj so se obnašali tako prestrašeno, ko so slišali, da si se zbudila,« sem se zasmejal. »Nikar se ne opravičuj. Niso bili grozni in izvedel sem skoraj celo ljubezensko zgodbo tvoje mame in očeta. Pa še tiste slastne piškote sem lahko jedel.« »Menda ne tisto o praksi in tajnici?« je zastokala Špela. »Oči to pove vsakemu obiskovalcu. Strašno je ponosen na to, da jim jo je 'ukradel'. No, če ti je mama rekla, naj se imava lepo, si moral narediti nanjo kar dober vtis. Upam, da te bodo zdaj pustili pri miru.« Obrnila se je proti pisalni mizi in začela brskati po njej. Iz torbe sem privlekel zvezek in začela sva se učiti. Nisva zapravljala časa s pretiranim klepetanjem; zares sva se učila. To je bila njena zasluga. Če bi bilo po moje, bi se ves čas samo pogovarjal. Toliko je bilo še stvari, ki jih nisem vedel o njej. »Zakaj pa si prej spala?« sem se spomnil, ko sva imela kratek odmor. »Si bolna?«