Frontalni način poučevanja je danes v krizi, toda učitelji še vedno vztrajamo na svojih okopih. Večinoma sploh nič ne vemo o “Learning Together”, “Student Team Learning”, “Group Investigation” in drugih oblikah “Cooperativ Learning”, ki ga enačimo s “skupinskim delom”, o katerem imamo upravičeno zelo slabo mnenje, saj pomeni klepetanje, spanje in nedelavnost. Hudo je, da o novih metodah učenja in poučevanja vemo zelo malo, še manj pa smo usposobljeni za tak način učenja, ki bi lahko razvil mnogotere pomembne sposobnosti učencev, ki so danes zanemarjene. Menim, da je v družbi, v kateri živimo, izredno veliko prostora za neskončne prepire in polemike, s čimer nas večer za večerom zasipa tudi nacionalna TV, ni pa prostora in volje za “kontroverzo”, ki velja za eno najbolj uspešnih metod reševanja problemov in tudi učenja. Bistvo te metode je, da aktivno poslušamo drug drugega in skupno iščemo rešitev. Skratka, menim, da bi šola lahko učencem bolj pomagala vzgajati socialne sposobnosti, bolj omogočala izkustvo človeške skupnosti, sodelovanja, osebnih odnosov in s tem vsaj nekoliko zapolnila vrzel, ki nastaja zaradi vedno večjega individualizma, brezosebnosti in potrošniške kulture naše družbe. 4. Opozarjanje na širši družbeni kontekst in politične probleme. V smernicah za svetovalno delo na šolah je poudarjeno, da svetovalni delavec na šoli ni edini, ki je odgovoren za reševanje težavnih primerov. Vedno znova poudarjamo, da je vzgoja in pomoč dijaku naloga vsakega učitelja. Narobe bi bilo, če bi učitelji serijsko proizvajali probleme, ki naj bi jih svetovalni delavci reševali, učitelji pa bi se pri tem še hudomušno muzali ob naši nemoči. Po analogiji to velja tudi za celotno družbo, ki je zelo kompleksen sistem z bolj ali manj uravnovešenimi podsistemi. Problem nastane, ko en podsistem ruši drugega, npr. ko politika povozi gospodarstvo ali obratno, ko gospodarstvo in politika ne upoštevata etičnih norm in se požvižgata na versko prepričanje ljudi, ko je družba tako organizirana, da se mladi ne odločajo za družino in otroke, če jih pa že imajo, jih ne morejo ali ne znajo vzgajati. Nočem biti naiven, ko razmišljam o družbeni stvarnosti, v kateri živimo. Ko sem jezen, o mafijski sceni rečem: “Hvala lepa, vi boste proizvajali probleme, od mene pa računate, da jih bom preprečeval, blažil in zdravil. Fantki, ne bo šlo tako, najprej prenehajte s takim početjem, potem se bomo pogovarjali naprej!” Ko govorimo o preventivi, ne moremo mimo tega vidika. Kaj pravzaprav je preventiva? Menim, da si je treba naliti “čistega vina”; preventiva je v prvi vrsti odstranjevanje ovir, ki povzročajo določene težave, in ne v prvi vrsti kakšni imenitni obliži, ki pravzaprav spadajo že k zdravljenju. S tem nočem zanikati pomena raznih preventivnih skupin in programov, toda z vidika celotnega sistema je vse to, če zadeve niso rešene sistemsko, “pesek v oči”. Ko sem razbil avtomobil in sem se zelo sekiral, mi je neki klepar rekel: “Nič se ne razburjaj, jaz od tega živim, kaj bi bilo, če nihče ne bi razbil avtomobila”. To mi je rekel z dobrim namenom zato, da bi me potolažil in vse obrnil na humor. Če odmislimo dober namen, ki ga je ta mehanik imel, pa je tak način razmišljanja “pokvarjen”. Menim, da ga je med nami veliko. Ne zdi se mi slaba zamisel, da je osebni zdravnik plačan glede na zdravje svojih varovancev, se pravi, da več zasluži tisti zdravnik, ki “manj dela”, ki predpiše manj napotnic, zdravil in bolniških ur. / dalje