Nekaj let pozneje se je normaliziralo tudi razmerje do cerkvene oblasti. Dobil je namig, naj zaprosi za rehabilitacijo, kar je tudi storil. Kljub temu je postopek trajal celi dve leti. Po dolgih 18 letih je bil 1959 končno rehabilitiran, kar je pomenilo ogromno olajšavo za njegovo nadaljnje življenje. Njegov odnos z Bogom tudi v težkih letih spora z vodstvom Cerkve ni bil moten, slej ko prej je bil globoko veren, pobožen človek, ki je zadnja leta svojega življenja vsak dan kleče zmolil vse tri rožne vence. Dokler je opravljal dušnopastirsko delo, pa je bil vnet in sposoben duhovnik in cenjen ljudski pridigar. Odlikoval se je tudi kot katehet in je leta 1914 napravil izpite za veroučitelja na srednjih šolah. Znal je tudi zanimivo pisati v lepi slovenščini. Precej njegovih prispevkov je bilo objavljenih v "Miru".