Če lanista ni določil pravil igre, sta se gladiatorja borila, dokler ni množica zahtevala opustitve boja. Drugače je bilo, če je zahtevala boj do palca, takrat je borba trajala, dokler eden od borcev ni odnehal, izčrpan ali ranjen, odložil orožje in priznal poraz ter z dvignjenim kazalcem kleče prosil za milost. Takrat se je zmagovalec obrnil h gledalcem, da vidi, kako so ocenili boj. Palci, ki so se v znamenje življenja obračali navzgor ali z zahtevo po smrti navzdol, nimajo v zgodovinskih virih nobene podlage. Prireditelj iger, naj je bil to senator, bogat patricij ali cesar, je lahko premaganemu, če se je dobro boril, podaril milost (missio) in navadno je odločil, kot je zahtevala množica na tribunah. Kadar pa je bil boj označen kot sine remissione, ni bila mogoča pomilostitev in samo eden od gladiatorjev je živ zapustil areno.