Kolikokrat sem želela nekaj napisati ali izustiti in potem sem se že vnaprej cenzurirala in si dopovedovala, da nima smisla pisati o dobrih željah, vitaminizirati besede z neko dobroto, če potem ne konkretno kaj narediš, da bi se v tej naši realnosti kaj zares spremenilo. Spominjam se besednega boja s cinikom, ki, med drugim, ni mogel prenašati revežev, ki so kleče prosili vbogajme. Takrat je vame vrgel stavek, ki me je zelo zabolel: “Kaj pa ti narediš, da bi se kaj res spremenilo?” Odgovor, ki sem si ga dala, je bil zelo šibak: pišem. Ja, samo to. Samo nekaj napišem. Pa še to se večkrat ustavi pri tem, kar si dovolim napisati. In vendar, hvala Bogu, nisem postala cinik. Vse to mi je zopet pricurljalo na dan pred dnevi, ko sem hodila po stari Ljubljani. Kljub mrazu je bila atmosfera taka kot iz kakih nostalgičnih romanov: tople rumene svetilke, zahajajoče sonce, vonj po reki, ki je le lučaj stran. Vse odeto v neko idiliko. Potem pa se zgodi nekaj, kar mi pokaže plat te naše realnosti, ki je še zdaleč tisti hip nisem pričakovala. Najprej zagledam njegove noge. Bosa stopala v ledenem hladu današnjega večera. Črna in modrikava koža in pod njo kosti. Dolga razmršena brada, razcapanost, obupan pogled, roka, ki se oprijema kljuke, moški komajda pridrsi v elitno prodajalno čokoladnih dobrot. Vem, da ni nič novega, revščina je in je vedno bila prisotna v naših družbah. Kot stalni signal, da življenje niso le okrašene jelke. In vendar me