Sveti Miklavž bo čez nekaj dni v spremstvu angelov in parkeljnov ponovno prišel na obhod. Kdor je kot otrok doživel takšen obhod, se mu je ta zagotovo za vedno vtisnil v spomin. Če nisi bil dovolj hiter in te je kateri od parkeljnov ujel, si v solzah, kleče na tleh, zmolil vse molitvice, kar si jih znal, in še tiste, ki jih nisi znal. Pa to še ni pomenilo, da se boš izognil udarcem njegove šibe ali celo verige. Nekaj nerazumljivo privlačnega je bilo na teh kosmatih, rogatih, renčečih, skratka nevarnih bitjih z dolgimi rdečimi jeziki in z verigami v rokah. Številni otroci po mestih, trgih in vaseh, kjer se je miklavževanje ohranilo tudi po drugi svetovni vojni – Škofja Loka je bila eno takih –, so namreč vsako leto znova vznemirjeni in z razbijajočimi srci komaj dočakali tisti decembrski večer, ko so kljub strahu izzivali parkeljne in tako tvegali, da jih ujamejo. Miklavž pa je medtem v spremstvu angelov trkal na vrata hiš in s sladkarijami ter dobrimi nauki obdaroval pridne otroke, ki so ostali doma.Miklavžev obhod je le eden v vrsti zimskih obhodov našemljencev, brez dvoma pa je najbolj razširjen in najbolj priljubljen od vseh. Privlačnost te šege lahko vsaj nekoliko pojasni interpretacija, da je obhod ostanek nekdanjih poganskih šeg in verovanj, povezanih z duhovi prednikov, ki se v tem času vračajo na zemljo, in z duhovi rasti, ki odločajo o prihodnji letini. Ker Cerkev teh šeg in verovanj ni mogla izkoreniniti in izriniti iz zavesti ljudi, jih je v 12. stoletju preplastila tako, da jim je dodala krščansko vsebino. Med drugim so poganske malike zamenjali krščanski svetniki in tu nastopi sv. Miklavž. Če sledimo omenjeni interpretaciji, je torej sv. Miklavž začel deliti darove in tako stopil na mesto duhov rasti, ki so pred tem zagotavljali dobro prihodnjo letino, duhove prednikov pa so zamenjali zli duhovi v podobi parkeljnov. Slednji so postali Miklavževi spremljevalci, njihova naloga pa je bila kaznovati poredne otroke, ki so jih strašili s svarili, da jih bo parkelj odnesel v svojem košu, če se ne bodo poboljšali. Miklavžev obhod je tako postal otroški verski praznik, kar je še danes. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Kranjskem sodi v leto 1839, ta in nekateri drugi, nekoliko mlajši viri pa dokazujejo, da se je šega skoraj nespremenjena ohranila vse do danes, čeprav je v obdobju od druge svetovne vojne do devetdesetih let prejšnjega stoletja na Slovenskem skorajda zamrla. Miklavžu, ki biva v nebesih, otroci nekaj dni pred praznikom napišejo pisemce, v katerem mu sporočijo, kaj si želijo za darilo. Pisemce po navadi pustijo na okenski polici in Miklavž ponoči pride ponj. Nato otroke v noči s 5. na 6. december obdari. Njegova darila so danes bogatejša, kot so bila nekoč. Še pred nekaj desetletji je otroke obdaroval s svežim ali suhim sadjem, predvsem z jabolki ali suhimi jabolčnimi krhlji in s hruškami, kasneje pa tudi s pomarančami. V nastavljene peharje ali krožnike je nasul tudi rožiče in orehe. Porednim otrokom pa je za kazen in v opomin prinesel šibo. Današnja darila so veliko bogatejša in poleg sladkarij zajemajo najrazličnejše igrače, knjige, oblačila, zimsko športno opremo in podobno. Sv. Nikolaj, ki mu pri nas pravimo sv. Miklavž, je eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov. Čeprav o tem ni zanesljivih poročil, velja, da je živel v drugi polovici 3. in prvi polovici 4. stoletja. Legenda pravi, da je po starših podedoval veliko bogastvo, ki ga je razdelil med reveže, kasneje pa je po spletu nenavadnih okoliščin postal škof v današnji turški Antaliji. Zelo znana je tudi legenda, ki govori o tem, kako je pred sramoto rešil tri dekleta, godna za možitev, ki jim oče ni mogel zagotoviti dote. Miklavž jim je ponoči skozi okno potisnil tri kepe zlata in jih rešil iz zagate. Skratka, sv. Miklavž velja za dobrotnika, čudodelnika in pomembnega zavetnika, kateremu naj bi bilo po neuradnih podatkih med vsemi svetniki posvečenih največ slovenskih cerkva. veti Miklavž bo čez nekaj dni v spremstvu angelov in parkeljnov ponovno prišel na obhod. Kdor je kot otrok doživel takšen obhod, se mu je ta zagotovo za vedno vtisnil v spomin. Če nisi bil dovolj hiter in te je kateri od parkeljnov ujel, si v solzah, kleče na tleh, zmolil vse molitvice, kar si jih znal, in še tiste, ki jih nisi znal. Pa to še ni pomenilo, da se boš izognil udarcem njegove šibe ali celo verige.