Argumente proti emancipaciji, je mogoče strniti v tele trditve: mlada dekleta je treba vzgajati k spolni čistosti in kreposti, duha povzdigniti nad podlost in blato, z njimi je treba ravnati, kot z mladim, ranljivim vrtičkom. Kar sejemo, to žanjemo. Zato je treba sejati le božje seme, vero in ljubezen do boga. Ko ženska zapusti družinsko ognjišče, postane soodgovorna za svetovne katastrofe, in sicer iz preprostega razloga: ker je vsemogočna, je edina zmožna vzgajati cele rodove ljudi ti v primeru, če ženska zapusti družino, izgubijo vsak smisel, še več, moralno propadejo. Ton, ki ga pri tem ubirajo kritiki svobodne ženske, je norčav in ciničen, zlasti pa stigmatizirajoč. Vse, kar ženska potrebuje, da dobro opravlja svojo vlogo v družini, je vera in nič drugega. Branje in izobraževanje pokvarita njena »izključno ženska čutila«. Z branjem jih celo izgubi. Dovoljeno je le toliko izobrazbe, da ne govori neumnosti in ne moti resnega pogovora z banalnostmi. Izobrazba namreč pokvarja njeno »naravno« Naravno vedno bolj dobiva podobo neomadeževane narave v okoljskem smislu, in ne notranje telesne nagnjenosti. Če primerjamo trditev s prejšnjo prispodobo o deklici kot vrtičku, vidimo, da gre pri razumevanju naravnosti materinstva za esenco ženske fizičnosti. Gre le za telo kot del narave, ki jo vsakršni posegi zelo hitro onesnažijo, in ne za materinstvo kot notranje telesno nagnjenje, gon ali instinkt. poklicanost za materinstvo, a nekaj je vendarle ne škodi, saj mora žena zabavati moža in goste. Ženske naj bodo matere, ker bistvenega k javnim službam ne morejo prispevati. Ženska je najtesneje povezana z vero, je uporabnica cerkvenih storitev in skrbi za versko življenje doma. Ker je telesno in umsko šibkejša od moškega (razume pa vse, kar je verskega), telo-um pa sta pred čustvom-srcem, je za delo v javnosti nesposobna in hkrati podrejena. Ker dvojna morala ženske in moške narave ne razume kot dveh enakopravnih narav, je ženska predmet zlorab, pred katerimi jo varuje le krščanstvo z načeli pravičnosti, ljubezni in svobode. Bolj ko bo širila ta načela, bolj bo varna pred zlorabami. Vera je torej njena eksistenčna nuja. Če preneha verovati in uporabljati verske storitve, neha vzgajati v veri otroke in siliti moža k obredom, potem sama sebi koplje grob, za globino pa je odgovorna le ona in nihče drug. Taka besedila so pogosto spremljale bolj ali manj prikrite grožnje, kakšna strahovita kazen bo zadela tiste, ki bodo opustili vero. Več o tem v prejšnjem poglavju. Naravno pa ni le materinstvo, temveč je za žensko naraven tudi zakon. Zaradi vseh teh naravnih darov pa ima ženska tudi naravno dan čut za nadnaravnost. To, da manj razmišlja, je njena srečna lastnost, ker lahko le tako z dobro voljo sprejme božjo besedo. Tudi izobraženke naj rajši mirno sprejemajo božjo besedo, namesto da modrujejo. Poleg tega ima kazanje vernosti v javnosti poseben čar. Je mar pisec hotel reči, da se v ženski, ki v cerkvi kleče moli, posebna estetika ali celo erotična privlačnost? Vsekakor je rekel nekaj zelo podobnega.