Ponazorimo položaj z Elegijo svojim rojakom. Prešeren jo je napisal leta 1832, njen nastanek pa je povezan s kratkim celovškim obdobjem. Tja se je odpravil, da bi položil doktorski izpit. Kakor vemo, ga ni opravil najbolje, kar se mu je kasneje tudi otepalo; slaba študijska vnema je bila posledica drugačnih bolečin in skrbi, kot jih je premoglo pravno gradivo. Prišel je torej v Celovec - ki je bil tedaj večinoma slovenski, čeprav že v senci napredujoče ekspanzije nemštva - in z lahkoto opazil, da je ljubljansko, torej osrednje slovensko kulturno življenje v primeri s tistim na oni strani hribov nekaj takega kot znamenite »Rovte« nasproti znamenitejšim »Atenam«. Ob tej priložnosti je napisal pesem, ki ni primer njegove visoke poezije (sam je v Poezije sploh ni sprejel, po spletu naključij je bila prvič objavljena šele leta 1910), toda takšna je bila hote: gre za zgled pesniškega opravila, ki ga je moral Prešeren (za razliko od Danteja, Shakespeara, Racina, Goetheja in Puškina, ki jim to ni bilo treba) polagati na nepesniški oltar domovine. Prva in zadnja kitica se glasita: