Največ pozornosti, vsaj na prvi pogled, zbujajo Pastirjevi rajmi, iz njegove zadnje istoimenske zbirke (1996 pri založbi Drava). Te nagajive pesmice, zarobljene v bukovniški šegi, so namreč zapisane v »pastirčkovem« domačem jeziku, kakor ga je ta slišal pred vojno v vasi Kostanje na severnem robu slovenskega etničnega ozemlja; to je Kokotova rojstna vas. Njen tedanji svet je seveda arhaičen v socialnem in zlasti v jezikovnem pogledu - za sedanjega bralca je to jezik, ki ga tako rekoč ni več mogoče slišati. Za primer prva kitica iz pesmi Trezi : Trezi b rada bva nmav bol žavbrna, / al je po hvale horta vsa pehasta. // Ma strah, da nča bo dobiva pu b ča, / da bo ko sama ostava, kura hrahasta . Avtor in urednik se zavestno nista odločila za prevod - in tako bralca prikrajšala za potuho: naj se preizkusi v eni od arhaičnih različic svojega jezika!