da bi se odzivale na koketiranje, sem se ozirala jaz in preverjala, če gledajo za njimi. Nikomur se ni zdelo, da bi mogla tudi sama pogledovati za tipi. Pred začetkom pouka sem jim v njihove zvezke pisala domače naloge, ko so kadile na stranišču, doma sem jim prepisovala učno snov, kadar so špricale, ko smo pisali kontrolko, sem jim posodila svojo, da so lahko prepisale, končala sem jo dvakrat hitreje, kot jo je bilo treba oddati. Bila sem najboljša v razredu, in da me ne bi klicali piflarka, sem se nekajkrat na rojstnodnevnih zabavah pošteno napila kislega vina in so me morali podpirati, ko sem bruhala, naslednji dan pa sem preležala, kajti glavo mi je hotelo raznesti, če sem jo le dvignila z blazine. Nekateri fantje se niso znašli v moški družbi, ki je žvižgala za puncami in spuščala opazke, sramežljivci niso bili zanimivi niti za punce, ki so se delale, da jih fantovsko postavljanje ne gane, a zanje ni bilo hujšega, kakor če se je kdo, ki so ga vztrajno zavračale, nehal prizadevati za njihovo pozornost. Ti so bili moja niša, plahi, da si niso upali pristopiti k nikomur, ali vagabundi, ki so potrebovali nekoga, da jim je pisal domače naloge in kontrolke. Moj novi sošolec in sosed, priselili so se v hišo ob jezeru, je treniral ples in je pogosto manjkal v šoli. Zvečer sem hodila k njemu in mu prepisovala snov v zvezke, medtem ko je on v trenirki vadil plesne korake na bučno glasbo. Ko sem končala, se je prepoten usedel na tla pred mano, češ naj ga popraskam po hrbtu, kjer ga srbi. Slekel si je jopo in vame je buhnil vonj njegovih podpazduh, mešanica duha po moškem, ki uživa veliko mesa, cigaret in sladkega parfuma. Na njegovem širokem zagorelem hrbtu so se lesketale znojne kaplje, ki so kot povečevalno steklo razkrivale komaj vidne pore, koža je bila voljna, kakor bi bila natrta z balzamom, ki se je lepil na moje prste, njegov smrad me ni odbijal; preden sem doma zaspala, sem vdihavala vonj moškega s prstov, ki si jih nisem umila. Hlače so mu zlezle na sredo riti, da se je razkril vrh grabna, poraslega z divjimi travami, ni nosil spodnjic, in z roko je pokazal na na glavo postavljen trikoten gozdiček nad dolino. S prsti sem zabredla v runo in odtlej sem pri moških vselej iskala to čipkasto gotsko krogovičje, ki poganja iz trtice in me vzburi in zadovolji bolj od vsakega fetišističnega predmeta poželenja. Bil je razvit kakor športnik in všečen vrstnicam, ki so s svojimi prsmi in zadnjicami prehitevale rahitične sošolce, a v njem je bilo nekaj ženskega, z vsemi je flirtal le toliko, da jih je vzdražil, in se umaknil, brž ko bi moral dati jasen namig ali odgovor, ter se zatekel v moje okrilje, saj je vedel, da dlje od hrbta ne bom segla. Tako sem med prepisovanjem šolske snovi in pisanjem domačih nalog postala njegova zaupnica, vse pogosteje manjkal pri pouku, in izpovedal se mi je, da razlog niso samo priprave na mednarodno plesno tekmovanje z njegovo nekaj let mlajšo soplesalko, ampak tudi študent prava, ki ga je tako navdušil za pravico, da bo tudi sam študiral isto, čeprav ni zmogel sedeti pri miru uro skupaj. Ta intelektualec ga je omrežil s pitoresknimi primeri rimskega obligacijskega prava in z latinskimi citati, dokler ga ni pripravil do tega, da mu je izročil zlato runo, potem pa ga je držal priklenjenega na verigi, da ne bi oblajal njegovih gostov ali ogrizel njegove punce, ki se ji še zdaleč ni bil pripravljen zaupati tako, kakor se je njegov koder meni, ko sem mu praskala kraste z ogrebenega hrbta. Spoznala sem, da moški trpijo prav tako kakor ženske, ki jih tolažimo, a ker nas nihče ne tolaži, si poiščemo zadoščenje v poslušanju drugih, in če zraven z rokami pretakamo bolest iz njihovih teles v svoje, smo potešene. Več časa je preživel v mojem naročju kakor v njegovem, čohala sem ga po hrbtu in poslušala, kako ga boli, ker ga njegov prijatelj pred sošolkami s faksa ne pozna, ker ga pokliče samo, kadar nima kaj početi, in ker hodi ven z drugimi fanti, ki jih je sam videl na štreki, ko se je slučajno vračal zvečer s kolesom domov skozi park, kjer se zbirajo baretke. Njegov študent prava mu pomeni vse, on pa njemu manj kot njegov labradorec, ki ga trikrat na dan pelje ven, tudi v park ob progi. Krivice sveta sem spoznavala prek drugih, da bi sama kaj čutila do svojega varovanca, je bilo nepredstavljivo, da bi trpela, ko je svoje onè namakal