Ob samem vhodu v muzej stoji ladja Oseberg. Izkopali so jo na kmetiji v zahodni norveški provinci Vestfold v letih 1904–05. V kisli zemlji, ki je zavirala propadanje lesa, je bila ohranjena skorajda v celoti. Izredno pazljivo so jo prinesli do ladje, ki jo je prepeljala do Osla, kjer so zgradili železniške tire od obale do muzeja, da so jo lahko postavili na današnje mesto. Oseberška ladja je zgrajena iz hrastovega lesa in je 22 metrov dolga ter 5 metrov široka. Imela je jambor, na katerem je bilo jadro z 90 m2 površine, s katerim je lahko dosegla hitrost kakih deset vozlov na uro. Za dodatno pogonsko sredstvo pa je imela na vsakem boku še po 15 vesel, ki so prišla v poštev predvsem ob brezvetrju. Zgrajena je bila okoli leta 820 našega štetja in je, preden je začela služiti kot grobna ladja, nekaj let plula na morju. Ladja je v kljuni in krmi bogato izrezljana z značilnim spiralnim zaključkom. V posebej zgrajenem grobnem hramu na krovu ladje so našli dve okostji ženskega spola. Starejša ženska je bila v času smrti stara več kot šestdeset let, mlajša pa je bila v poznih dvajsetih letih življenja. Domneva se, da je starejša pokojnica kraljica Asa Yngling, ki je bila babica Haralda Lepolasega, ki je v 9. stoletju združil Norveško v enotno državo. Ob okostjih in ladji so našli še celo vrsto grobnih dodatkov, na žalost pa ne dragocenih predmetov, saj grob ob izkopavanju ni bil več nedotaknjen.