Kar kmalu smo tudi mi imeli v goricah hiško, sadovnjak in velik vinograd. Zdaj nismo prihajali tja le na jesen. Na pomlad je bilo treba zrahljati zemljo, potem je veljala skrb brstenju, pletvi, vezanju, obrezovanju in še prenekaterim opravilom. Ko smo obdelovali zemljo še po starem, so priskočili na pomoč domačini. Kot za šalo so v trdo zemljo zarivali motike in krampe. Pod večer je prekopana zemlja zadehtela po vlagi. Posnemala sem pridne kmečke gospodinje in se trudila, da ne bi kdo ostal žejen ali lačen. Ko sem nekoč natakala pijačo v litrske vrče, me je soseda opozorila: »Nikar ne toči čistega vina!« Vprašala sem jih, kaj bi najraje pili, pa so rekli, da šmarnico. »Že, že,« se je nasmejala soseda. »To imamo najraje. Samo vi ne veste, da je presneto močna in zahrbtna pijača, zato jo morate za naporno delo v vinogradu mešati s kislo vodo. Pol vode, pol vina.«