Tako godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine. Kadriljo je vodil eden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, posebno ženske, toda zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem – deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli. Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantična strogost rediteljeva je povzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem in vse je bilo dobre volje. Tudi Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj oni plesalki, ki se mu je približala; vendar pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni »chassé-croisé« – slovenščina ga je tu zapustila – oddahnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo. Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanojki. »Tako pozno prihajate?« dejala je ona, kakor je bil rekel nekoliko prej njen soprog. »Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!« pristavi notar, otirajoč si pot s čela. »Tebi je vroče, Valentin,« deje adjunkt, »dovoli, da spremljam gospo! Dovolite li?« Ančka ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide. Vrbanojka je bila še vsa ravzneta po končnem urnem plesanju in si je venomer pahljala vroče lice. »Težko sem vas že čakala!« izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve odgovora. »Mene? Zakaj?« vpraša jo osupel. »Povedati vam moram nekaj!« Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, preden vstopi. »Vam li ne ugaja?« vpraša Pavel. »Ne, ne – vendar bodisi! Le sediva semkaj – nalašč sediva!« šepče Ančka. Svoj stol potisne tako, da lahko zre po vsej dokaj širni sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kot je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav