Med klepetom nas Vili pripelje do rajona, ko se ravno začne daniti. Vse je še mrtvo in prazno, komaj kje živa duša, ko se lotimo dela na enem od nabrežij. Aleš in Miro sta do popolnosti usklajena, in medtem ko eden vlači smetnjake do tovornjaka in nazaj, jih drugi postavi na avtomat in prazni. Kontejnerji švigajo mimo mene, da se mi komaj uspe umakniti. Ko potožim, da bi tudi jaz rada kaj naredila, smo v trenutku nekajkrat počasnejši. Miro mi kaže, kako prijeti, nagniti in prestaviti smetnjak, da ne trpi hrbet, Aleš mi razlaga, kako ga moram pravilno pristaviti k mehanizmu za dviganje in kako upravljati ročico, jaz pa večinoma delam napoto. Preden privlečem najmanjši smetnjak do tovornjaka, imata onadva pospravljene že tri velike kontejnerje, spotikam se ob lastne noge in tlačim roke, kamor jih ne bi smela. Na srečo budno bdita nad mojimi okončinami in pazita, da mi na koncu dneva ne bi kakšna manjkala. Zavistno ju opazujem, s kakšno lahkoto izvajata ples s kontejnerji in kako hitra sta. Jaz pa tekam pol ulice naprej, da vsaj privlečem presneto reč pravočasno do tovornjaka. Potem je čas, da se zapeljemo malo dlje, in končno pride tisto, zaradi česar sem z obema rokama zagrabila to reportažo – »srfanje« na zadnji stopnici. Primem se za ročaj, zavihtim na položaj in juhuuu, že drvimo naprej po ulici. Zdi se mi, da precej nevarno živim, ko takole divjam skozi mrzlo jutro, Aleš in Miro pa mi hahljaje se zagotovita, da se premikamo komaj trideset na uro. Ne verjamem jima, zdi se mi, da mora števec kazati vsaj kakih šestdeset, če ne več. Prepriča me šele Vili, ki mi pojasni, da ima motor vgrajeno blokado, ki zazna, če kdo stoji na stopnici. Pha! Meni se zdi še vedno hitro. O kakšnem vetru v laseh sicer ne morem govoriti, razen če štejem kisli zadah iz notranjosti tovornjaka, ki reees ne naredi nič dobrega za apetit in ki najbrž izniči delo še tako učinkovitega osveževalca perila. Poleti mora biti grozno? »Ah ne,« zatrjujeta Miro in Aleš v en glas. »Navadiš se voziti z glavo v vetru ob tovornjaku in naučiš se, kdaj zadržati dih.« No ja … Čedalje hitrejši smo, saj čedalje manj delam in več klepetam, kolega pa me zabavata z zgodbicami o tem, kje so nekoga ustrelili in se še vidi kri na pločniku, kje so jih klicali nazaj, ker so v smetnjaku pustili cigaretno škatlico, in kje kljub opozorilom še kar odlagajo smeti v napačnih vrečkah. Baje smeti povedo marsikaj o ljudeh, ki jih odlagajo, in bi smetarji znali o vsaki hiši povedati marsikaj zanimivega, če bi le hoteli. Toda ko vrtam v fanta za kakšen trač, se le skrivnostno smehljata.