Stal je tam in opazoval mimoidoče otroke na poti iz šole domov. Čez nekaj časa se je prikazal deček z Laurinimi očmi. Tedaj ga je stisnilo v grlu in pred očmi se mu je za hip zameglilo; vendar je še naprej gledal, in naenkrat je bil deček vzporedno z oknom, veselo je klepetal s svojimi sošolci in mahal s knjigami; potem je šel mimo in mu izginil izpred oči. V tem trenutku toliko da ni stekel ven in zaklical: #Chris, se me spominjaš?# Potem pa se mu je, po božji milosti, pogled ustavil na njegovih razpokanih čevljih, spomnil se je na svojo ponošeno obleko, na kisli zadah po vinu v svoji sapi -- in umaknil se je v senco sobe.