Iz Szegeda je v žalostno reformatorsko bolnico prišla skupina zdravnikov, ker je v tistem času, ko je Franczekova Sarolta Jászi na svet spravila tretjega sina svojega sterilnega moža, porodničar učenim županijskim kolegom v Szegedu napisal obupano pismo, ki se jim skoraj eno leto ni zdelo vredno odgovora, potem pa so kar naenkrat kot strela z jasnega prišli od obrežij Tise, z vonjem po ribah. Takoj so želeli videti Franczeka in tri otroke in seveda tudi Gyulovo ženo. Hoteli so raziskati »mitološko situacijo«. Od tega midva, napol deželana, nisva ničesar zaznala, zame pogledi niso več bodli, moj nos ni zaznal kislega vonja vznemirjenosti izgube nekoga. Čeprav sem tudi takrat videl Sarolto Jászi, kako kolesari po glavni ulici, bila je siva in prosojna, eterična, je bilo njeno gibanje vendarle okorno kot balon v obliki kače, videl sem jo kot Franczekovo senco, kot odsev Gyulovega telesa in volje, s katerim lahko kadar koli naredi kar koli, enako kot s sabo. Ali še več. Od takrat, ko smo jo spoznali, je Sarolta Jászi sramežljivo obrnila glavo, če je zagledala katerega od nas, in za to je imela tudi razlog, saj če sem jo videl, tudi jaz nisem mogel misliti na nič drugega kot na to, kako ji je tistega dvajsetega avgusta mož vpričo nas brkljaril pod krilom. Nismo počakali, da bi pozdravila, da bi nas opazila, prav nasprotno, če se je obrnila stran, smo vedeli, da nas vidi.