Prežveplana vina se opazijo po ostrem, ščemečem vonju, trdem, kovinskem vtisu v ustih in po požirku vina se retrovonjalno prenese iz žvepla v nosno votlino plin SO2, ki praska in moti. Zorenje prežveplanega vina je, odvisno od vsebnosti SO2, ali upočasnjeno ali celo zaustavljeno. Premalo žveplano vino, ki nima nič več prostega SO2, kmalu pokaže aldehidni ton, v začetku izražen kot vonj hruškovega mošta, z razvojem napake se pa stopnjuje šeri vonj. Takšno vino ne kaže svežine, mladosti, sadne arome. Večina porabnikov vina ima raje sveža, mladostna vina. Z zorenjem se svežina spreminja v zrelo aromo, vinsko cvetico, ki jo zelo cenijo poznavalci vin. Toda predolgo zorenje v sodu, recimo po dveh letih (odvisno od vina), izzove starikav ton, ki pomeni tudi vinsko napako. Če se vino večkrat med dolgim zorenjem dožveplava, ker mu pada vsebnost prostega SO2, se sčasoma pojavi trd, kisel okus, ki se čuti celo na zobeh v ustih. Takšen okus izzove v vinu nastala žveplena kislina. Zato je treba spremljati razvoj vina v sodu in ga, ko je na vrhuncu kakovosti, ustekleničiti.