Ko sem po dežju hodila proti kranjski Gimnaziji, so se mi obudili spomini na tiste dni, ko je bilo košarkarsko igrišče moj drugi dom. Pravzaprav sem bila še otrok, ko sem ure in ure preživela na igrišču in igrala basket s fanti, starejšimi od sebe. Še danes se čudim, da so me sploh sprejeli medse. A to je obrodilo sadove pri moji igri. Bila sem izrazita napadalka, agresivna, ki je običajno zaključila s košem. Ali je bil to prodor pod koš, ali pa met od daleč. Obramba je bila moja slaba stran. Ja, tam je bilo potrebno garati, a zame je bila košarka igra z žogo, v napadu proti košu, ne pa spremljanje nasprotnika v preži po celem igrišču. Z vstopom v najstniška leta, ko so vsi najbolj pametni , sama nisem bila nobena izjema. Ob nepravem času sem imela prevelik ego, ki mu je trener pristrigel peruti. To je bila le pika na i dogajanju v ekipi, saj smo izgubile homogenost. Če se to zgodi, je ekipa obsojena na propad. Žogo sem postavila v kot. Še danes se živo spomnim slovesa od soigralk in trenerja. Le beseda " Zbogom ," s kislim nasmehom na obrazu in za seboj sem zaprla vrata. Kako nemočno, ranjeno in žalostno, neskončno žalostno sem se počutila takrat, vem le jaz, a tega dolgo ni izvedel nihče. To je bilo moje in to sem morala premleti sama!