Tem novim pa se nekako ne da smejati. Saj je kakšna karikaturica prav simpatična, tudi vic ali dva se še da nekako scimprati skupaj, ampak kaj več kot kisel nasmeh ne pride ven. Ni si mogoče zamisliti, da se v prijetnem pomladnem dopoldnevu sprehajaš čez mesto z Delom roki in se hihitaš, ko čitaš Lesjakova poročila iz skupščine. Saj ne, da bi ne znal pisati, ali pa Stojanov, recimo, vse natančno popišeta kaj je kdo rekel in kako je izgledal in vse je prav prijetno neumno. Amapk smešno pa ni. Oba zelo cenim, ampak ne moreš ju primerjati z mojstrovinami, ki jih je znal Vlado Šlamberger prinesti iz cekaja. In tudi on je samo vestno zapisal, kaj so tam govorili. Moji pokojni stari mami se je njuhanec raztresel po vsej dnevni sobi, ko je vzela v roke Šlambergerjevo poročilo o čemerkoli. In samo dva stavka si obrnil okoli, dodal besedo ali dve, nekaj malega popravil in že si imel v rokah tragikomedijo, da bi jo lahko kadarkoli postavil na oder kot enodejanko. Da pa bi pošteno živel od tega, da se delaš norca iz Bavčarja, Peterleta, Ocvirka, Švarcbartla, Janše, Drnovška in njihove kompanije, si ni mogoče misliti. Crknil bi od lakote v dveh mesecih. Saj so vsi po vrsti klovni. Vešče premetavajo steklenice, se prekopicujejo, delajo spake, si podstavljajo noge in obvladajo tudi vse druge veščine iz cirkusa. Ampak nikoli ne rečejo nič uporabnega. Če se še tako mučiš, lahko iz njihovega govorjenja pridelaš le neskončno duhamorne klobase. Morda se ob njih zabavajo otroci, oni še hodijo v cikus. Komedijantje nestrpno pričakujemo novih volitev, če ne, ne bomo imeli s čim plačati davkov. Fotografi so seveda v paradižu. Samo pritiskati jim je treba in iz aparatov jim letijo groteske. Ampak kako se lahko v nedogled smeješ svetu, ki je ostal brez besed?