Kruh je takšne vrste osnovno živilo, brez katerega ne gre. Jemo ga povečini vsi, skoraj vsak dan (razen revic, ki so na permanentnih dietah), priljubljen je vsepovsod po svetu. Jemo od 'bagetk' do rženega kislega kruha, od brazilskega sirovega kruha (pao de Queijo) do indijskega 'čapatija'. Otroke nasiti, odrasli se ga prenažiramo. Marsikje pa ga manjka. Zgodovina Slovenk in Slovencev priča, da je po Sloveniji le nekaj sto let nazaj vladala relativna lakota. Šele s prihodom železnice z Dunaja so se naši kraji prosvetlili, tako da so ljudje njive zasajali z mnogimi poljščinami, ki so pomagale odpravljati lakoto, predvsem na podeželju (krompir na primer). Kruh ni bil vedno najbolj razširjena hrana. Marsikje so ga pekli le ob določenih dnevih, predvsem ob večjih praznikih (veliki noči, ob porokah, ob krstih). Do 19. stoletja pravzaprav ni bilo v navadi, da se kruh je praktično z vsakim obrokom. Pa še potem so ga jedli le pri dopoldanski in popoldanski malici, z vinom, žganjem, jabolčnikom, moštom, še najraje pa s kislim mlekom. Treba je vedeti, da se je mleko včasih močno kisalo, kajti na trgu ni bilo jogurtov, pa tudi živo mleko se je redno skisalo.