Povsod po svetu, razen v Aziji, kjer je riž vreden toliko, kot pri nas žito, poznamo obilo različic kruha, ki sladokusce presenetijo ne samo po raznolikosti oblik in okusov, ampak tudi po preprosti pripravi. Indijci svoj nekvašeni kruh, ki po videzu bolj spominja na posušene, male palačinke, imenujejo čapati. Testo razvaljajo v male kroge, ki jih segrevajo na visoki temperaturi, da so bolj posušeni kot pečeni. Na koncu jih še izpostavijo plamenu, da naredijo značilne mehurje. Različica so puriji, ki jih ocvrejo na maslu in so z marmelado že nasitna sladica. Arabci pripravljajo rotije, nekvašene, kot palačinka velike kroge, ki jih sušijo v posebnih pečeh. Vse bistvene sestavine je ohranil kisli kruh naših severnih sosedov, ki se ga, narezanega na tanke rezine, dobi tudi pri nas. Pravi, kvašen kruh, kot ga poznamo danes, se je v Evropi pojavil šele pred stotimi leti. Prej je bil kruh nižji, bolj kompakten, zamešen s kislim testom in z obilico vsega, kar nam je v žitnih zrnih ponudila narava.