Da s prevajalko Lelo B. Njatin očitno izhajava iz povsem različnih jezikovnih obzorij, sem spoznal, ko sem ta preprosti in kratki navedek iz naslovne zgodbe o očetu alkoholiku in materi z vedno kipečim mlekom prepisoval po spominu kar dosti časa. Poleg tega je v prevodu ostalo preveč nediskutabilnih napak ali prevodnih pomanjkljivosti. - Če veste, kaj je npr. želeni pomen kitice, brez sicer nujnega upoštevanja izvora, potem ste gotovo jasnovidec. Glede na naš kontekst in moje delno predznanje srbohrvaščine sklepam, da gre za lulčka. In takih ter podobnih nadležnih interferenc je še kar nekaj. Kaj npr. naj točno pomeni varati punce? Ali ni to v pravem slovenskem besedilu nekaj čisto drugega, kot je ponujeno tu in kakršen je verjetno tudi izvorni pomen? - Precej bega že sam izbor narečnega oz. pokrajinsko pogovornega hercegovskega jezika v zgodbi Viktor iz l. 1968. Ostale zgodbe niso dosti starejše od petih let. Zdi se, da bi za kvaliteten prevod tu potrebovali vsaj Madžareviča. - Vse kaže, da bo naslednje, Šalamun bi rekel, Pepijevo prozno besedilo, ob poeziji tokrat tudi prozno, že izvorno slovensko. - V pričujoči knjigi pa je predznanje srbohrvaščine marsikje potrebno. Ne izključujen sicer možnosti, da je tudi avtor, drugače že od l. 1989 pri nas živeči bosenski pesnik in izvrstni prevajalec slovenske književnosti v srbohrvaščino, predvidel kaj takega. - Taka je gotovo zgodba Viktor, nastala že l. 1968, ki bi morala zveneti zelo zabavno v izvirniku, v slovenskem prevodu pa žal čisto zbledi in je precej naporna že za branje. Toda kaj bodo s prelepo modro knjigo modro toniranih vmesnih strani in z leitmotivovskimi spreminjajočimi se rozetami različnih prtičkov počele bodoče generacije, pri katerih znanje srbohrvaščine razumljivo vedno bolj kopni?