Hočem reči, da za otroke, dokler se jih ne polasti govorica vnaprej izdelanih pojmov in prikladnih metafor, s katerimi je zaznamovan dobršen del naših življenj, vrtnični grm pravzaprav ne pomeni zveste rastline, ki ob vloženem trudu, zalivanju, negi in skrbi, da je ne napadejo zoprne uši, obilno vrača s tem, ko nam omogoča estetski užitek in zadovoljstvo, da se naše od črnice umazane roke morda pa vendarle nadaljujejo tudi v čvrstih steblih rož. Nekaj različnih, razparceliranih sfer resničnosti imamo tukaj: delo in ugodje, napor in potešitev, minevanje časa in posamezni trenutek. Odrasli namreč bolj ali manj točno vemo, da nima smisla prečepeti pred vrtnico predolgo: prvič, videli smo jih že malo valujoče morje, drugič, rumeno se nam bliska z mnogih koledarjev in ekranov, tretjič, voda na štedilniku vre in treba je nazaj noter, da bi rezance lahko še pravočasno vsul v kipečo vodo in preprečil, da bi se večerja jedla kasneje kot običajno. Z otroci je, slutim, povsem drugače. Otroci imajo še vedno razvit občutek enovite resničnosti, v katerem so različne mreže stvarnega sveta do nerazpoznavnosti prepletene. Mogoče je še bolje, če rečem, da so ena z drugo prepojene.