Živali. Skrivnostnost našega odnosa do medveda, ljubezenska nežnost, pomešana s strahom, stari plemenski obredi opravičevanja, potem ko je bil ubit, otroški plišasti medvedki. Šaljiva naklonjenost rakunu, tatu z gozdnih kempingov, prevejancu, ki zna s šapico odpreti pokrov skorajda vsake posode s hrano. Nekakšen nemir, kot spričo gomazenja gosenic ali črvov na deblu ali kosu mesa, toda čeprav je oblost enaka, čeprav so enaki nihajni gibi slepega iskanja smeri, je to blok bazalta, ki štrli iz morja, na njem pa živi čreda morskih levov. Skozi daljnogled se vidijo mogočna telesa samcev sredi njihovih haremov, nagubani gobci, odprti v svarilnem riku, premetavanja, boji, igre mladičev, ki se s skal, ki jih umivajo butajoči valovi, porivajo v kipečo peno. Proti svoji volji, ker se ne morem zadovoljiti z ugotovitvijo, da to preprosto je, se sprašujem, kaj to pomeni. Je to aluzija na ponovljivost mikrogibov in makrogibov – omahljiva, tipajoča prostorska orientacija tako mikroorganizmov kot črvov in teh velikanskih bitij, pri katerih ta način bivanja sicer izhaja iz neprilagojenosti okončin na gibanje po kopnem? Signal, ki javlja, da je prvin, v katerih je mogoče prebivati, več kot samo zrak ljudi in ptičev, če se v temnem oceanu, kjer je življenje mrzlo, lahko počutijo kot doma nam sorodna toplokrvna bitja? Ali pomen, ki ga ne poznam? Ali sploh ni nobenega pomena?