Ko sva se počasi vzpenjala od čiste »nule«, so se opazno začeli spreminjati podnebni pasovi. Vzpon od obale do vrha vulkana je res nekaj izjemnega, vendar se poti glede na to, iz katere strani prihajaš, zelo razlikujejo. Vzpon od sorazmerno sušnega juga skozi znamenito Vilaflor poteka po pokrajini, porasli z grmičevjem in pretrganimi globelmi, mimo vinogradov in redkega borovega gozda do roba kraterja. Midva sva izbrala vzpon iz severnega dela, ki je potekal skozi številne nasade bananovcev in sladke koruze, navzgor skozi vlažen zelen borov gozd (menda tam še vedno prebiva prednik zdajšnjih kanarčkov), popolnoma ovit v oblake, mimo pokrajine, posejane z Obsidiani, vse do roba ognjeniškega žrela Las Cañadas (2000 m). Ko sva prestopila magično mejo megle in oblakov, je na najino veliko presenečenje sonce posijalo s takšno močjo, da je ime »otok kontrastov« več kot upravičen. Pokrajina se je popolnoma spremenila: vse naokrog so bili ostanki dolgo nazaj kipeče lave, ki so obdani z visokimi skalnimi stenami. Ves centralni del otoka je zavarovan nacionalni park, od koder je prepovedano odnašati kakršne koli kamnine. Ko sva drobila najine korake navzgor proti Refugio de Altavista (nekakšna polplaninska koča) in je sonce neusmiljeno pripekalo, se mi je pogled ustavil na opustošeni in barviti pokrajini, ob kateri nimaš občutka, da si na Zemlji. Ko sva prispela do koče, je bila že skoraj tema in mraz je neusmiljeno pritiskal. Na hitro sva pojedla nekaj toplega (hrano je treba imeti svojo, saj koča služi le kot prenočišče) ter se zavila v debele puhaste odeje. Ob petih zjutraj naju je namreč čakal že nov podvig.