Odzivam se na pisanje novinarja Igorja Mekine v članku Kipeča lava neresnic. Ker pokojni dr. Jože Pučnik ne more več odgovarjati na tendenciozno pisanje novinarja, je prav, da bralci izvejo resnico, saj sem se o tem z njim pogovarjal, potem ko so o tem na podoben način pisali tudi v Večeru. V uvodu članka je Mekina zapisal, da »slovenska desnica pomaga skrajni nemški nacionalni politiki pri ponarejanju zgodovine«, pri Pučnikovi sliki pa je zapisal: »Glavni sodelavec Heimatdiensta: Jože Pučnik.« Ker sem tudi sam v filmu z naslovom »V vroči lavi sovraštva« soudeležen kot sogovorec (kar Mekina v članku omenja), naj povem, da tako Pučnik kot spodaj podpisani nisva imela nobenih stikov ne s Haiderjem, kaj šele s koroškim Heimatdienstom, zaradi česar so Mekinova namigovanja brez kakršne koli podlage. Tako Pučnik kot sam sva bila povabljena s strani dunajskega novinarja Carla Gustava Ströma k temu, da sva dala nekaj izjav za dokumetarni film, ki naj bi po njegovih besedah prikazal dogajanje v Sloveniji in na Hrvaškem med drugo svetovno vojno in po njej. Dokumentarec pa naj bi odkupila avstrijska nacionalna televizija ÖRF. To, naj bi stala v ozadju koroški Heimatdienst in Jörg Haider, nama je zamolčal, kar pa je stvar njegove novinarske etike. Še na kratko k vsebini filma. Seveda Mekini in številnim drugim ni všeč, da dogajanje ob koncu druge svetovne vojne in po njej prikazuje drugače, kot smo to iz dneva v dan poslušali v prejšnjem sistemu. Žal ima tako imenovani narodnoosvobodilni boj številne temne plati, tudi revolucijo in povojne množične poboje, kar novinar verjetno sam dobro ve. Če tega kljub vsemu ne ve, mu svetujem, naj si prebere znanstveno poročilo, ki je bilo narejeno za potrebe slovenskega parlamenta, z naslovom Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 in sklepe (objavljeni so bili v parlamentarnem Poročevalcu) iz leta 1996 tako manjšinske kot večinske skupine parlamentarne komisije, ki se je ukvarjala z raziskovanjem povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti v Sloveniji, poleg tega pa je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja izšlo v Sloveniji veliko del, ki tistega časa nič več ne prikazujejo črno-belo. In na to sva opozorila s Pučnikom. Sam sem kot novinar izpostavil še neuravnotežen medijski prostor v Sloveniji. Mekina torej piše o nekakšnem sodelovanju slovenske desnice s koroškimi nacionalisti, zamolči pa, da je bil edini od vseh slovenskih politikov, ki se je kdaj sešel s koroškim deželnim glavarjem Haiderjem, in to celo večkrat (tako uradno kot neuradno), sedanji predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. A o tem se jasno ne piše, saj je Drnovšek iz »prave« politične opcije.