Zdaj je lahko slikal: ure - prispodobo za minevajoči čas, kipeče stolpe naslade, iz katerih se vidi vrtoglav prepad, samotne pustote ... Delal je predmete iz kruha, da bi pregnal strah pred lakoto in pomanjkanjem. In zmeraj znova je slikal Galo, golo, deško lepo, elegantno. »Imeti žensko v ateljeju, pravo žensko, ki se premika, ki čutno zaznava, ima dlake po telesu in dlesni, se mi je nenadoma zdelo tako zapeljivo, da kar nisem mogel verjeti,« je dejal. Zaslovel je, njegove slike so si trgali iz rok. Z režiserjem Louisom Buñuelom je posnel škandalozni film Andaluzijski pes in se sprl tudi z njim. Očital mu je, da je iz »Himalaje njegovih idej naredil papirnate ladjice«. Čutil se je rešitelja slikarstva in pojasnjeval, da sta on in Picasso razstrelila meje umetnosti - Picasso z grdoto, on z lepoto.