Čeprav je Evropo že skoraj stoletje preplavljala v čezoceanski miselnosti zasidrana estetika železnih konstrukcij, arhitektura nove, industrijske dobe, ta zaradi svoje izredne uporabnosti in v času velikanskih mostovnih in dvoranskih gradenj prave nepogrešljivosti nikogar ne moti: lepa ravno ni, brez nje pa tudi ne gre. Šele gradnja ene izmed najbolj iz okolja »štrlečih« stavb, Eifflovega stolpa v Parizu, izbije sodu dno. V času, ko vse mesto pod upravo Georgesa Haussmanna dobiva po malem novo podobo, da v staro mesto zaljubljenim Parižanom srce krvavi, začne januarja 1887 človek, ki je popolnoma brez okusa in ki ni niti arhitekt, graditi nekakšno 300 metrov visoko stolpasto pletenino iz železa, ki doživi dobro leto pozneje svoj »likof«. Ves Pariz je na nogah: intelektualna elita, ki jo vodi slikar Auguste Renoir, ogorčeno brani duhovne lepote nekdanje, zdaj uničene silhuete mesta in protestira proti barbarski grdoti stolpa, proti njegovi surovi agresivnosti, ki poskuša izničiti plemenite vertikale pariških cerkva ter dominanto vzvišeno položenega Sacre Coeura. Nič niso imeli zoper železne konstrukcije železniških postaj in tržnic, ki so ostajale lepo pri tleh, »turn« pa jih je pognal v bes. In če bi takrat obstajal v Franciji institut referenduma, bi Haussmann z Eifflovim stolpom do tal pogorel. Pa ni! Saj je tudi vprašanje, kako bi se odrezali Ljubljančani, če bi jih vprašali, ali so za to, da zgradijo Nebotičnik, prav nič »slovensko«, z ameriško arhitekturo koketirajočo arhitekturo, ki je popolnoma spremenila silhueto Ljubljane in vnesla vanjo nekaj, kar dotlej ni bilo naše. Pa če bi jih povprašali za mnenje o obeh stolpnicah na Trgu republike, ki naj bi s svojo predvideno višino in bližino povsem zasenčili oba baročna stolpa uršulinske cerkve. Pa o stolpnicah, ki naj bi v vencu okrog Kopra menda »nevtralizirale« v nebo kipeče stolpe mestnih svetišč - kaj bi rekli?