Rene je februarja 1982 doživela hudo prometno nesrečo. Popoldne naslednjega dne je nevrokirurg njenim staršem izrekel sožalje in dodal, naj bodo srečni, da je umrla, saj bi bila, če bi preživela, vse življenje rastlina. Med pogovorom je v ordinacijo prihrumela sestra: »Živa je! Vstala je in govorila!« Profesor jo je okaral, da se trupla ne premikajo in ne povzročajo hrupa, a je sestra vztrajala: »Vstala je in rekla: Ne dajajte mi več zdravil!« Končno so se starši in zdravnik odpravili na hodnik, kjer je ob steni stala bolniška postelja z Rene, pripravljena, da jo odpeljejo v mrtvašnico. Rene je bila živa, a v komi. V njej je ostala deset dni. »Ne spomnim se, da bi umrla ali zapustila telo, spomnim pa se, da sem najprej potisnila glavo skozi nekaj, kar je bilo podobno črnemu kipečemu oblaku. Zdelo se mi je, da mi je z druge strani nekdo pomežiknil. Prestrašila sem se, potem pa sem zagledala drobno bleščečo piko. Počasi sem se ji približevala in postajala je vse večja in svetlejša. Takrat sem spoznala, da sem najbrž mrtva. Začelo me je skrbeti za mamo, očeta in sestro, a sem takoj pomislila: Bodo že preboleli. Navdušeno sem hitela proti svetlobi in naposled prispela v njeno bližino. Nenadoma sem bila v sobi brez vidnih zidov. Pred mano je stal moški, star okoli 30 let, visok kakšnih 180 centimetrov, z rdeče-rjavimi lasmi, ki so mu segali do ramen, in s čudovitimi kratkimi brki in brado. Nosil je preprosto belo obleko in zdelo se je, da svetloba potuje skozenj. Čutila sem, da je zelo moder in star, čeprav je bil videti mlad.