Ognjeniški vrh Teida ima premer približno petdeset metrov, z ravnim, poševno nagnjenim dnom. Na škrbini me sprejme zelo močan veter, žveplene vulkanske pare in skupina španskih planincev, ki se skrivajo v zavetrju. Videti je, da jim ni preveč do pogovora, saj se po kratkem pozdravu znova zazrejo v dolino in potisnejo gole roke globoko v žepe vetrovk in bund. Razgled je kljub kipečim oblakom prelep. Na vzhodu lahko sicer samo slutim obrise Gran Canarie, drugega največjega otoka, ki se skriva v oblačni kopreni. Na jugu se med oblaki vidi Tenerifi najbližji otok, Gomera, na zahodu pa se riše obris La Palme. Povsem jasno je vidno celotno območje narodnega parka Teide, saj so oblaki pod njegovimi mejami. Ogromne količine okamnele lave se valijo z vrha na vse strani v desetinah odtenkov barv, od rumene, oranžne in rdeče do vseh odtenkov rjavih skal in sivo-črnih bazaltnih ostankov zadnjih izbruhov. Posebno lep je pogled na krater manjšega vrha na jugu, ki se imenuje Pico Viejo ali Chahorra. Za pogled proti njemu se moram z glavnega vrha spustiti nekoliko proti jugu, po ostro nazobčanem grebenu, kjer pa je hoja sicer strogo prepovedana. Sicer ne vem, kaj bi bil večji greh: splezati teh nekaj metrov preko razbitega grebena ali pa se odpovedati težko pričakovanemu razgledu. Veter je na tej strani mnogo močnejši, tako da me skoraj prestavlja na sedelcu med skalami. Celotna južna stran otoka je kot na dlani. Kljub temu, da me že močno zebe, se držim za skale in uživam v razgledu. Kar stal bi, potem pa, v trenutku odločitve, razprl krila in kot ptič odjadral v toplo dolino. A želje so eno, prepoved letenja v narodnem parku in visoke kazni za kršilce pa drugo. Sestop po dolgi prašni poti me zanesljivo čaka in veselim se vseh lepot, ki so bile v temi zgodnjega jutra skrite očem.