Ime Vakarai je vpisano tudi na mojem povprečnem zemljevidu. Po tem sklepam, da je bil kraj pred cunamijem manjše mesto. Morda podeželsko trgovsko središče. Kaj je bil v resnici, vedo samo tisti, ki so ga prej kakorkoli poznali. Kar je že bil, zdaj je vse razen nekaj čez pol prelomljenih hiš zravnano s tlemi. Peščena cesta se vleče skozi palmove gaje, med katerimi je razpršenih na stotine šotorov. Nenavadno, a ne neprijetno je stopiti v prah in vročino dežele in kraja, ki ju še nikoli nisem imel v mislih. Ženske, ki jim oprsja razgaljajo tesno poviti čoliji, s posodami na glavah klepetaje šumijo k črnim cisternam z vodo. Prižigajo se ognjišča, na katerih se bodo skuhale večerje. Z leve priteče deklica s kolesnim obročem, z desne dva pobalina kotalita stari, zlizani pnevmatiki. Tem otrokom je cunami prinesel počitnice, svobodni in vzradoščeni vreščijo med drevesnimi debli in se skrivajo med kupi palmovih listov. Častitemu Franku Shanti in njegovim katolikom z veseljem prepustim sklepno dejanje obdarovanja – raje se v naraščajočem predvečerju, ko se najlepše svetlobe pretikajo med kipečim oblakom na obzorju in osmojenimi krošnjami dreves, odpravim opazovat prstene šotorske ulice. Ozračje je miroljubno in naklonjeno, nevsiljivo, rahlo nagajiva radovednost me boža po vsem telesu. Pozdravi in nasmehi sijejo iz na videz brezupne revščine, ki jo barvajo pisani sariji in umazane otroške cunje. Okrog žage ležijo skladovnice lesa, moški z mačeto me naprosi za cigareto, diši po dimu, vročina popušča – življenje mora, želi in hoče naprej.