Pokrajina okoli reke Rone še vedno izpričuje čare starodavne Provanse z očarljivimi rustikalnimi kmečkimi hišami in cvetočimi grmički sivke. Tu se je razcvetela viteška ljubezen in še pred tem je bil to najpomembnejši del rimskega cesarstva zunaj Italije. Veliko mest in krajev izvira iz časov zgodnjih Rimljanov, saj nobena druga pokrajina zunaj Italije ni tako bogata z rimskimi ostanki kot Provansa. Prav tu imate priložnost slišati tudi enkraten provansalski jezik. Ogledati si velja čudovito zbirko kulturnih zakladov, od rimskih gledališč v mestih Orange in Nimes, v katerih danes potekajo glasbeni festivali, in srednjeveških trdnjav do izrednih muzejev umetnosti in čudovito ohranjenega akvadukta Pont du Gard. Brezčasnost razbeljene pokrajine poudarjajo nekatere ostaline, ki jih najdemo posejane po vsej regiji, od najbolj odmaknjene vasice, kot je Les Baux de Provance, pa do papeškega veličastja Avignona. Čeprav je obisk vsakega od njih neprecenljiv, pa je treba okušati tudi vsakdanje življenje Provanse, pobegniti pred turističnimi hordami in najti številne slasti med nizkimi vinogradi, ki jih poljublja sonce, v skritih zalivčkih ali na živahni tržnici, med obiskom romantičnega gradu ali le ob srkanju kave z rogljičkom v vaški kavarni, ob požirku pastisa v bližnjem baru ali v prašnem uživanju, ki ga ponuja balinanje na senčnatem trgu. Obiskovalec ne more ubežati čarom kamnitih tlakov, zlate sončave zaspanih vasic na vrhovih gričev in „la vie provençale”, ležernega provansalskega življenja, ki ga opisuje tudi Peter Mayle v svoji duhoviti knjigi Leto dni v Provansi. V njej pisatelj opisuje Provanso kot deželo, v kateri se človek nauči razmišljati v letnih časih, namesto v dnevih in tednih. Dežela ima pač svoj ritem. Sredi grmičkov rožmarina in limonovcev, ob kozarčku najljubšega vina je takšno okolje kot nalašč, da si oddahnemo od vsakdanjih skrbi in se počutimo kot francoski kralji.